Pohodnice in pohodniki Društva upokojencev Bled smo se 18. septembra 2025 z vlakom odpeljali do Mosta na Soči in si tam najprej privoščili jutranjo kavico. Ob jezeru smo se nato sprehodili do vasi Modrejce in potem do sedla Poljance. Po lepi in ne preveč strmi mulatjeri (tj. širši utrjeni gorski poti, ki navadno poteka po stari trgovski ali vojaški poti) smo se povzpeli do Mengor, kjer stoji obnovljena cerkev sv. Marije in ob njej zavetišče (bivak) sv. Jožefa. Cerkev je bila med prvo svetovno vojno, v času bojev ob Soči, v topovskem obstreljevanju porušena skoraj do tal. Njena obnova se je začela leta 1928 na pobudo župnika Alojza Kodermaca. Načrte za novo cerkev je naredil slikar Tone Kralj, ki je tudi avtor oltarne slike in križevega pota. Obnovljena cerkev je v 30-tih letih prejšnjega stoletja postala priljubljeno romarsko središče.
Med potjo smo si ogledali obrambne položaje in zaklonišča avstro-ogrskih vojakov iz prve svetovne vojne. Vzpetina Mengore je bila namreč, s sosednjima vrhovoma Cvetje in Bučenica, središče avstro-ogrske obrambe t. i. tolminskega mostišča. Celotno območje je bilo močno utrjeno s številnimi jarki in kavernami, Avstrijci so Mengore začeli utrjevati že pred začetkom vojne.
Boji, ki so med prvo svetovno vojno potekali na tem območju, so terjali na tisoče življenj: največ je bilo Madžarov, Čehov, Bosancev … V odločilni dvanajsti soški bitki je prav območje tolminskega mostišča odigralo eno najpomembnejših vlog v končni obrambi monarhije. Bilo je eno od izhodišč uspešnega prodora skupne avstro-ogrsko-nemške vojske, ki je italijanske enote iz Zgornjega Posočja potisnila vse do reke Piave.
Na pohodu smo imeli zares lepo jesensko vreme in kar nič se nam ni dalo nazaj v dolino, a vlak ne čaka. Vseeno smo imeli toliko časa, da smo si privoščili še nekaj za pod zob. Ne preveč utrujeni smo se z vlakom zadovoljni odpeljali domov.
Mitja Kersnik