Pohodnice in pohodniki Društva upokojencev Bled smo se v petek, 24. julija 2026, odpravili na Pokljuko. Naš »pohodniški oče« Mitja nas je k udeležbi na pohodu spodbudil z izbiro poti po tako imenovanem pokljuškem barju. Zjutraj smo se zbrali na društvenem dvorišču in se z avtomobili odpeljali do Mrzlega studenca, kjer je bilo izhodišče našega pohoda.
Pokljuka je visoka kraška planota, ki jo prekrivajo prostrani smrekovi gozdovi. Je priljubljeno izhodišče za sprehode, pohodništvo in planinarjenje. Med strnjenimi pokljuškimi gozdovi pa se skrivajo tudi posebni ekosistemi – šotna barja, ki so bolj ali manj dobro ohranjena. Na območju Slovenije so šotna barja zelo redka; najdemo jih lahko le še na Jelovici, Pohorju in Pokljuki. Gre za območja stalno stoječe vode z nekaj decimetrov ali metrov debelo plastjo šote, ki jo preraščajo šotni mahovi. Šotna barja na Pokljuki so visoka barja in sodijo med najbolj južno ležeča ohranjena barja v Evropi. Zanje je značilno stalno zadrževanje vode, nastajanje šote ter posebna barjanska vegetacija z redkimi in ogroženimi vrstami.
Proces nastanka barij se je začel po zadnji poledenitvi. Po umiku ledenika so za njim ostala majhna jezera, ki so se v tisočletjih postopoma zapolnila z organskimi ostanki vodnih rastlin. Vse bolj kisla voda je omogočala rast in razvoj le nekaterim rastlinam; med njimi so prevladovali šotni mahovi, ki še danes prekrivajo površino barja. Šotni mahovi na vrhu stalno priraščajo, v spodnjem delu pa odmirajo in oglenijo. Površina se tako dviguje, zato ta barja imenujemo tudi visoka barja.
Učna pot Mrzli studenec je krožna pot, speljana skozi strnjene smrekove gozdove, mimo travišč, in ob ostalinah iz prve svetovne vojne (Savska obrambna linija) do Velikega Blejskega barja in Grajske planine. Ob poti si lahko na informacijskih tablah preberemo zanimivosti o glivah in gozdovih na Pokljuki, pomlajevanju gozdov, Savski obrambni liniji – avstro-ogrski obrambni liniji soške fronte –, barjih ter zaščitenih živalskih vrstah na Pokljuki. Veliko zanimivosti o šotnih barjih nam je ob postankih razkril tudi Mitja. Pot je večinoma ravninska in nezahtevna, speljana med mogočnimi smrekami, ki se »vijejo v nebo«. Svež zrak, mir in tišina so bili pravi balzam za dušo in telo, utrujena od poletnega turističnega vrveža na Bledu. Srečali smo le nekaj pohodnikov, medveda nobenega, tudi jurčkov ni bilo.
Z območja Grajske planine smo pot nadaljevali do naselja Goreljek in Šotnega barja Goreljek, kjer je prav tako urejena učna pot. Pot je krožna in ima pet učnih točk z informacijskimi tablami, ki predstavljajo značilnosti visokega barja ter njegov občutljiv svet rastlinstva.
Na poti proti hotelu Jelka, kjer smo pohod zaključili, smo se ustavili še pri dveh spominskih obeležjih. Nedaleč od hotela se na Zgornjem Goreljku ob cesti nahaja spomenik, posvečen padlim borcem 3. bataljona Prešernove brigade, ki so umrli v boju z Nemci 15. decembra 1943. Načrt za spomenik je izdelal Edvard Ravnikar. Odkrit je bil leta 1956, leta 1974 pa dopolnjen še s skulpturo, delom Toneta Svetine. Malce višje, v gozdičku na vzpetini, se nahaja grobišče, kjer je pokopanih 79 padlih borcev 3. bataljona Prešernove brigade in 7 borcev Gradnikove brigade. Njihova imena so zapisana na ploščah na obzidju. Načrt za grobišče je prav tako delo Edvarda Ravnikarja.
FOTOGRAFIJE (M. Ambrožič)