Naša pohodniška četica je bila tokrat res maloštevilčna, čeprav so vremenarji napovedovali konec dežja in lep dan. Na društvenem dvorišču smo se v četrtek, 7. maja 2026, zbrali le štirje, Mitja pa je že razmišljal, da bi »pohod« končali kar pri kavarni TNP in grad Kamen »osvojili« kdaj drugič. A Marica je bila neomajna: »Če smo že tukaj, gremo – Lambergova pot nas čaka!« Majda pa je sporočila, da se že pelje z avtobusom proti Begunjam.
Begunje na Gorenjskem niso znane le po glasbeni družini Avsenik in tovarni smuči Elan, temveč se ponašajo tudi s številnimi drugimi znamenitostmi in čudovito naravo. Območje je bogato tudi z arheološkimi najdbami, do katerih vodi Lambergova tematska pot. Ime je dobila po znameniti plemiški rodbini Lamberg, ki je bila več stoletij gospodar gradu Kamen. Lambergova pot sodi med lažje pohodniške poti, zato je primerna tudi za starejše pohodnike.
Pot nas je od parkirišča nasproti gostišča Pri Jožovcu najprej vodila mimo graščine Katzenstein, poznane tudi kot dvorec Begunje. Graščina je bila zgrajena v 14. stoletju, nekaj časa pa so bili njeni lastniki tudi grofje Lambergi, ki so jo združili s posestjo gradu Kamen. Od leta 1953 v večjem delu stavbe deluje Psihiatrična bolnišnica Begunje, od leta 1961 pa je v pritličnem delu, kjer so bili med nemško okupacijo zaprti politični zaporniki, urejen tudi Muzej talcev. Grajski vrt je uredil Jože Plečnik, grobišče talcev in borcev druge svetovne vojne je zasnoval arhitekt Edvard Ravnikar, kipi v parku pa so delo Borisa Kalina.
Od graščine vodi pot skozi kostanjev drevored k senčnici Brezjanka (Murka) in naprej do razglednega paviljona s kapelico sv. Jožefa, imenovanega tudi Jožamurka. Načrte za oba objekta je izdelal arhitekt Jože Plečnik. Dolgoletno pomanjkljivo vzdrževanje je na objektih pustilo svoje posledice, Jožamurka je ogrožena tudi zaradi plazenja terena. Sanacija poškodb se je začela leta 2025.
Po kratkem postanku ob Plečnikovi arhitekturni dediščini smo pot nadaljevali v dolino Krpin, kjer je bilo nekoč priljubljeno smučišče, o katerem danes priča le še razpadajoča spodnja postaja žičnice. V nekdanji Jugoslaviji je bilo to prvo smučišče, v Evropi pa tretje, ki je bilo ob koncu leta 1972 prekrito z umetnim snegom; sistem za umetno zasneževanje so izdelali v Elanovem inštitutu. Dotrajano žičnico in stebre so s tega že dolgo nedelujočega smučišča odstranili sredi letošnjega aprila. V Krpinu pa sta lepo urejeno otroško igrišče z obnovljenimi starimi igrali znamke Elan in trim steza Trim Krpin, ki vodi po gozdu ob robu smučišča proti nekdanji zgornji postaji vlečnice.
V nadaljevanju nas je, v zavetju gozdov, pot vodila mimo Njivic, pomembnega arheološkega najdišča pod Jamarskim vrhom, ter jame Zijalke in Hudičevega oziroma Škratovega gradiča do ostankov gradu Kamen. Grad na skalnem pomolu na začetku doline Draga so v 12. stoletju dali zgraditi grofje Ortenburški. Bil je pomembna utrjena postojanka, ki je varovala starodavno tovorniško pot čez prelaz Prevala na Koroško. Po izumrtju rodbine Ortenburžanov so se lastniki menjavali; med prvimi so bili grofje Celjski, leta 1469 pa je grad kupil Jurij Lamberg. Pod Lambergi je grad dosegel svoj največji obseg in tudi največjo slavo. Najbolj znan pripadnik rodbine je bil vitez Gašper Lamberg, zmagovalec številnih viteških turnirjev in junak slovenske ljudske pesmi Pegam in Lambergar. V začetku 18. stoletja je grad dokončno izgubil svojo varovalno in obrambno funkcijo, lastniki Lambergi pa so ga opustili; do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja je bil nato prepuščen propadanju.
Po postanku na gradu Kamen smo se odpravili proti Begunjam in se pred odhodom na Bled še malce okrepčali v gostilni Pr’Tavčar. Vremenska napoved se je izkazala za točno – ves pohod so nas greli sončni žarki.
FOTOGRAFIJE (M. Ambrožič)