Kar lep šopek udeležencev je prišlo v društveno sobo 7. februarja 2025, da bi počastili Franceta Prešerna in letos tudi Vido Jeraj.
Naša predsednica Dragica Vesković je s svojimi učenci slovenskega jezika in z nekaj sodelavci pripravila prav posebno prireditev, naslovljeno z Vidinim verzom Na okenca zagrnjena večerno sonce sije. Po uvodnih besedah smo slišali 7. kitico Prešernove Zdravljice Žive naj vsi narodi najprej v slovenščini, nato v ruščini, ukrajinščini, hrvaščini, nemščini, flamščini in angleščini, na koncu pa so jo učenci v zboru zanosno povedali še v slovenščini, kar je poslušalce zelo ganilo. V današnjem nemirnem svetu, polnem nesoglasij, trenj in vojn, je poziv k bratstvu med narodi in sosedi še kako potreben!
Drugi del prireditve je bil posvečen hčerki Prešernovega nečaka, v Zagoricah na Bledu rojeni pesnici moderne Vidi Jeraj (Frančiški Vovk) ob 150-letnici njenega rojstva. Iz njenih pesmi (izdala je dve pesniški zbirki, leta 1908 Pesmi, leta 1921 pa še zbirko otroških pesmi Iz Ljubljane čez poljane), bogate korespondence z mnogimi slovenskimi umetniki, spominov njene hčerke Vide in vnukinje Tatjane, kritike prve zbirke neznanega avtorja in njenega mentorja Antona Aškerca o posameznih pesmih, ki v tistem času niso prav pogosto klile na ženskem Parnasu, se je pred poslušalci izrisala pesničina tragična življenjska zgodba. Posebej zanimivi so bili odlomki iz pisem Josipa Murna Aleksandrova, ki kažejo na njuno toplo poetično vez.
Pesnica je živela razpeta med Dunajem, kjer je imela bogato kulturno življenje, in Ljubljano, kamor se je z družino, možem Karlom Jerajem, violinistom dunajske dvorne opere, in tremi hčerami, ki so se kasneje vse posvetile umetnosti (dve sta postali glasbenici, tretja pa slikarka), preselila po končani 1. svetovni vojni. Kot je zapisala njena vnukinja Tatjana: »Bila je kot čas, v katerem je živela. Razdvojen, ker je prinašal zavest o osamosvajanju žensk, a hkrati je pritiskal nanje z ohranjanjem tradicionalnih vrednot. Bila je človek nasprotij: nežna, vihrava, drzna, hkrati pa samokritična, razdvojena. Otrok sonca, zamorjen v mladosti.«
Na koncu prireditve smo ob spremljavi harmonike, na katero je zaigral Miran Mozetič, družno zapeli Vidino ponarodelo Navzgor se širi rožmarin. Razšli smo se v prepričanju, da je vsak prejel obilo lepih doživetij ob našem kulturnem prazniku.
Metka Smolej in Dragica Vesković