Člani in članice Društva upokojencev Bled smo se 28. maja 2026 odpravili na izlet s pohodom na Kope in v Slovenj Gradec. Sonce je že topilo jutranje meglice in napovedoval se je lep sončen dan, ki je kar vabil v naravo.
Na spodnji postaji žičnice pri hotelu smo se razdelili v dve skupini: na tiste bolj »uhojene«, ki so ubrali pot na Veliko Kopo in se napolnili z energijo na trinajstih energetskih točkah, in druge, ki so se sprehodili po urejenih gozdnih poteh.
Po pohodu smo se že malo lačni ustavili na kmečkem turizmu Plesnik, ki slovi po dobri domači kuhinji. Postregli so nam z odlično obaro, ajdovimi žganci in jabolčnim zavitkom. Sledila je dobra kavica, prijeten klepet in malo počitka.
Naš zadnji postanek je bil v Slovenj Gradcu. Starodavno mesto, ki se ponaša z nazivom »glasnik miru«, v kotlini med Pohorjem in Uršljo goro je sinonim za kulturno središče, kjer si bogato izročilo preteklosti podaja roko s sodobnim utripom. Z lokalno vodičko smo si ogledali staro mestno jedro, ki je ohranilo svojo srednjeveško obliko. Zgradbe kažejo podobo iz 19. stoletja. V začetku 14. stoletja so mesto obdali z obzidjem, ki danes velja za najvišje ohranjeno na Slovenskem, saj ponekod dosega tudi štiri metre. Ogledali smo si rojstno hišo mednarodno uveljavljenega skladatelja Huga Wolfa, posebej znanega po samospevih, cerkev sv. Elizabete – to je prva cerkev na svetu, posvečena Elizabeti Ogrski, in Špitalsko cerkev sv. Duha, ki je prvič omenjena leta 1428 in je lep primer gotske arhitekture.
Skupinsko fotografijo smo naredili na Mestnem trgu pred Koroško galerijo likovnih umetnikov, kjer stoji bronasta skulptura Venetski konj – Konj miru, avtorja Oskarja Kogoja. Venetski konj naj bi bil simbol miru in splošnega blagostanja, na osrednjem trgu je bil postavljen leta 1992 z namenom – Slovenj Gradec namreč od leta 1989 nosi naziv Mesto glasnik miru.
Veliko lepega smo doživeli, videli in izvedeli – nekaj tudi prvič. Domov smo se vračali res da malo utrujeni, a polni lepih doživetij.
Anica Svetina