Vsako leto avgusta Društvo upokojencev Bled organizira dogodek z naslovom Avgustovski utrinek, na katerem udeleženci spoznavajo zanimive osebnosti iz lokalnega okolja. Utrinke iz svoje bogate in zanimive življenjske poti je letos z nami delila Simona Urevc Repinc, ljubiteljica in zbirateljica starin, priznana vezilja ter skrbnica tradicije na domačiji Pr’Dornk na Mlinem pri Bledu. Je tudi prejemnica priznanja Naša Slovenija 2023 za izjemen prispevek k ohranjanju slovenske podeželske in kmečke dediščine.
Pogovor z gostjo, ki je potekal 27. avgusta 2026 na društvenem dvorišču, je vodila Dragica Vesković, predsednica društva. Ko je beseda nanesla na vezilstvo, se je pogovoru pridružila Breda Jamar, vodja sekcije vezilj Vide Blejske. Pred dogodkom smo si v društvenih prostorih lahko ogledali nekaj izbranih Simoninih vezenin.
Na domačiji Pr’Dornk je bila po besedah gospe Simone v starih časih gostilna. Obiskovali so jo zlasti kmetje, ki so tam počakali, da jim zmeljejo žito, se okrepčali ter spočili sebe in konje. Mlino je bilo namreč nekoč poznano po številnih mlinih ob rečici Jezernici. Kmetija naj bi bila v briksenških listinah omenjena že v 12. stoletju, na enem od stebrov na posestvu pa je bila odkrita letnica 1774. To kaže, da je hiša v sedanji velikosti stara že 250 let. Danes domačija deluje kot izletniška kmetija, ki obiskovalcem ponuja domače pijače in prigrizke ter možnost ogleda bogate etnološke zbirke.
Sama hiša je tudi po prenovi ohranila tipično gorenjsko podobo, razporeditev in opremo prostorov, vključno s črno kuhinjo. V njej sicer ne kuhajo več, klobase pa še okajajo. Hiša je narejena iz lehnjaka, stropi so velbani, okna pa majhna. Pozimi se v prostorih ohranja toplota, poleti so prijetno hladni.
Nasproti hiše stoji star hlev s skednjem, v katerem je urejena etnološka zbirka s predmeti, ki pričajo o nekdanjem življenju na kmetih. Na ogled so tudi Simonine vezenine. V novem hlevu je stalna razstava božičnih jaslic z različnih koncev sveta. Jaslice so različnih velikosti, tudi takšne v orehovi lupinici, izdelane v različnih tehnikah in iz različnih materialov. Med njimi so tudi avtorske. Zbirka šteje že več kot 160 »štalc«, kot jaslicam pravimo na Gorenjskem. Gospa Simona pa ni poznana le po zbiranju predmetov. Kdor je že obiskal njeno domačijo, ve, da je tudi »zbiralka objemov« – rada jih sprejema in še raje podarja.
Otroštva se gospa Simona spominja z nostalgijo in pravi, da je bilo lepo. Čeprav je bila družina številčna – Simona je bila po starosti deveta od dvanajstih otrok –, nikoli niso bili lačni, umazani ali v raztrganih oblačilih. Kljub velikim starostnim razlikam so se otroci med seboj dobro razumeli. Starša se nista nikoli prepirala in otrok nikoli kaznovala s tepežem. Očeta se spominja kot zelo delovnega, odločnega in poštenega, pa tudi ljubečega; otroke je pogosto pestoval. Jasno in glasno je nasprotoval kaznovanju otrok v šoli. Živeli so na Zatrniku, kjer so bile v tistih časih dolge in mrzle zime z obilico snega. Veliko so se smučali in sankali, snega je bilo toliko, da so si vanj kopali rove. Starši so v strahu, da se ne bi porušilo ostrešje, večkrat zaskrbljeno pogledovali na debelo plast snega na strehi.
S predniki, ki so nekoč živeli na domačiji Pr’Dornk, Simonina družina nima nobene sorodstvene povezave. Ko je njen mož dobil službo skrbnika na Blejskem otoku, se je družina naselila v proštiji za cerkvijo – stavbi, ki je bila v preteklosti namenjena duhovnikom, mežnarju in oskrbi romarjev, ki so prihajali na Bled k cerkvi Marijinega vnebovzetja. Na domačijo Pr’Dornk so najprej hodili pomagat pri delu, pozneje pa so jo odkupili. Vse predmete, ki so bili v hiši in gospodarskem poslopju, so ohranili in jih danes predstavljajo v etnološki zbirki.
Zakaj in kdaj pa je gospa Simona stopila na pot zbirateljstva in vezilstva? Ko je pri 49 letih hudo zbolela, se je odločila, da bo svoje življenje korenito spremenila. Ena od odločitev je bila, da ne bo več hodila v hlev. Skrb za živino je za nekaj časa prevzel mož, nato so jo prodali. Med zdravljenjem se je začela ukvarjati z opravili, ki so jo, kot pravi, osrečevala – v prvi vrsti z vezenjem, ki je bilo njena ljubezen že v otroštvu. Počasi se je začela uresničevati tudi njena dolgoletna želja po lastnem muzeju. Priznava, da so lepi predmeti njena »šibka točka«. Ne išče novih, sodobnih stvari, ampak takšne, ki imajo za seboj že neko zgodbo. Zato je pogosta obiskovalka antikvariatov in bolšjih trgov. Ko jo kakšen predmet očara, si ga hodi ogledovat. Včasih traja tudi več mesecev, preden ga kupi – vzame si čas za sanjarjenje in čakanje na uresničitev želje.
Vesti je začela že v osnovni šoli, pozneje je vezenje zaradi obilice dela na kmetiji opustila. Srečanja z Vido Pavluša, pobudnico tečajev vezenja in mentorico vezilj, so gospo Simono vrnila k »šivanki in kvački«. Dolga leta je tudi sama prenašala svoje vezilsko znanje članicam veziljskih krožkov v Gorjah in na Rečici. V dobrih treh desetletjih je nastala bogata zbirka prtov in prtičkov različnih barv in vzorcev, okrašenih z različnimi šivi ter ročno obkvačkanih. Pravi, da veze »za svojo dušo«, po naročilu je izdelala le kakšen krstni prt. Ker je ljubiteljica porcelana, je v njeni zbirki veliko čajnih in jedilnih servisov. Za vsakega izveze pogrinjek, na katerem se ponovi vzorec s krožnikov in skodelic. Izvedeli smo marsikaj tudi o vezenju motivov z gorenjskim nageljnom, posameznih vezilskih šivih ter vzdrževanju vezenin – njihovem pranju, škrobljenju in likanju.
Zanimiva je tudi Simonina zgodba o zbiranju nečesa, česar ni mogoče kupiti – objemov. Ob njenem sedemdesetem rojstnem dnevu jo je mož presenetil z nekoliko neobičajnim darilom, panoramskim poletom nad Julijskimi Alpami. Ko so po končanem poletu varno pristali, je rekla: »Zdaj pa si želim samo še en objem pilota, ki nas je srečno pripeljal na tla«. In tako že petnajst let skrbno zbira tudi objeme. Pravi, da sprostijo dušo in telo ter »razelektrijo« okolico.
Hvala, gospa Simona, za prijetno avgustovsko druženje in tudi za objeme, ki so društveno dvorišče zapolnili z vašo milino in ljubeznijo.
Melita Ambrožič